ZAČETKI PREDŠOLSKEGA VARSTVA
Otroški vrtci so začeli nastajati v 19. stoletju za časa Avstro-Ogrske monarhije. Prve ustanove za varstvo otrok so se imenovale otroška zavetišča. Ustanavljala so jih društva za varstvo otrok. Sprejemala so otroke do petega leta starosti in se vzdrževala s prostovoljnimi prispevki. Z državnim zakonom iz 1869 leta je bilo dopuščeno združevanje vrtcev z ljudskimi šolami. Po treh letih so sprejeli zakon, ki je zahteval, da vzgoja v vrtcih ni prepuščena društvom, ampak zanjo skrbijo dežele, okrajni odbori in občine. Vrtce so ustanavljali v večjih, industrijsko razvitih krajih. Za ta čas ni podatkov o vrtcih na našem območju.
VRTEC V ILIRSKI BISTRICI V ČASU ITALIJANSKE OKUPACIJE PRIMORSKE
(ASILO VILLA DEL NEVOSO)
Leta 1927, v času županovanja Carla Ognibena, občina Ilirska Bistrica prvič odpre otroški vrtec, Asilo Italia Redenta, v prostorih deške osnovne šole v Trnovem. Ker je z leti postal vrtec v Trnovem premajhen in neprimeren, se občina odloči, da preskrbi nove prostore zanj. Leta 1934 so odobrili graditev otroškega vrtca na travniku imenovanem Videm, na današnji Župančičevi ulici. V drugi polovici tridesetih let, po zaključni gradnji, se vrtec preseli v novo pritlično stavbo.
Na fotografiji so otroci iz vrtca leta 1941/42. Dokument hrani gospa Tončka Štefančič.
Obiskujejo ga otroci od tretjega do šestega leta starosti. Obstajali sta dve vzgojni skupini, vsaka je štela 10 do 15 otrok. Iz pričevanj ljudi, takratnih otrok, izvemo veliko podatkov o igri, igračah, dejavnostih, dnevnemu redu in vzgojiteljicah. Gospa Pepca Mršnik iz Trnovega se spominja: »Imeli smo žoge iz cunj, kolebnico, umivalnike na stojalih, škaf z vodo, motike in grabljice, s katerimi smo urejali vrtičke in se igrali. Učili smo se štikanja in šivanja. Tudi sama sem žgala kafe. Navajali so nas na delo. Veliko smo molili, prepevali himno, se učili pesmice in se sprehajali. Oblečeni smo bili v pepita predpasnike. Vsak otrok je dobil svoj znak. Jedli smo trikrat. Kosilu je sledilo obvezno spanje na ležalnikih. Ob praznovanju Befane, 6. januarja, smo dobili darila, predvsem oblačila. Vzgojiteljice so bile Italijanke, kuharice pa domačinke. Občevalni jezik, ki ga otroci nismo razumeli, je bil italijanski.« Prvega dne v vrtcu se jasno spominja tudi gospa Iva Slavec Ostojič: »Učiteljica, ki smo jo imenovali signorina Nella, nam je prinesla veliko kartonsko škatlo, polno igrač. Vsakdo si je izbral najljubšo igračo. Sama sem izbrala kavni mlinček. Glede na prvo izbrano igračo je vsak otrok dobil svoj znak, ki so nam ga prišili na kapico in na karirast predpasnik. Enak znak smo imeli tudi na kljukici za obešanje garderobe. Otroci, ki smo bili bolj šibkega zdravja, smo vsak dan dobili žlico zdravila, ki smo mu pravili chino vino. To je bil sladek rdeč sirup, ki je vseboval železo in so ga zdravniki predpisovali anemičnim otrokom. Deležni smo bili tudi obsevanja v rentgenski ambulanti, kjer so nas položili na posteljo, nam nadeli temna očala in nas obsevali s prednje in hrbtne strani.« Italijanski vrtec je deloval do razpada fašistične Italije 1943. leta.
Otroci pri umivanju rok v lavorjih na terasi vrtca. Fotografijo hrani gospa Tončka Štefančič.
PORODNIŠNICA IN ZAVETIŠČE V TRNOVEM
(CASA DELLA MADRE E DEL BAMBINO)
Leta 1936 je občina odprla porodnišnico in zavetišče za matere in otroke Casa della madre e del bambino, ki je bilo namenjeno materam in otrokom do treh let starosti. Ljudje so stavbi pravili nido, kar pomeni gnezdo. V njej je danes Veterinarska postaja. Ljudje se spominjajo, da je bil tam zaposlen zdravnik dr. De Fekondo, babica F. Benigar – Joškotova, vzgojiteljica Erika Bubnič (maestra), upravnica gospa Strujbarjova, pomočnici Roza in Micka Zidar-Grgurjeve (bidelle) in še mnogi drugi. Na fotografiji je gospod Rado Grlj prepoznal sebe, brata in še nekaj takratnih otrok.
Otroci, vzgojiteljica Erika in pomočnica Roza v jaslih leta 1941/42. Fotografija je last gospe Tončke Štefančič.
POVOJNI VRTEC V ILIRSKI BISTRICI NA ŽUPANČIČEVI ULICI 5
Otroški vrtec Ilirska Bistrica je 1. septembra 1949 ustanovil Okrajni ljudski odbor občine Ilirska Bistrica kot proračunsko ustanovo in je sodil v resor Ministrstva za prosveto. Za starše je bil brezplačen. Skrajšano se je imenoval DID, kar je pomenilo Dom igre in dela. Vselil se je v stavbo na Župančičevi ulici 5, ki je bila namenjena tej dejavnosti še za časa Italije. Z delovanjem je začel v obdobju velike obnove države. Zaposlenost mater je pogojevala potrebo po vzgoji in varstvu izven družine. V vrtec so bili vključeni otroci od treh do sedmih let. V dveh oddelkih, mlajšem in starejšem, je bilo okrog 40 otrok. Iz arhiva je razvidno, da sta vzgojno delo opravljali dve vzgojiteljici, Alma Ukmar in Vida Bajc. Vrtec je upravljala učiteljica Lidvina Mrovlje. V tistem času so se vzgojiteljice izobraževale na enoletnem tečaju Vzgojiteljske šole v Ljubljani. Učenke so morale imeti enomesečno prakso. Pripravništvu, ki so ga opravljale vzgojiteljice, je po enem letu sledil strokovni izpit. Učni načrt, ki so ga pisale vzgojiteljice, je vseboval telesno vzgojo, igre, razvoj govora, spoznavanje okolja, risanje in obdelovanje materiala, glasbeno vzgojo in materinščino. Pedagoško delo so spremljali referenti za izvenšolsko vzgojo. Vzgojitelji so bili nameščeni v državno službo z dekreti, prav tako so bili tudi premeščeni z dekreti.
Po vojni so ljudje živeli v težkih materialnih razmerah. Vrtec je prejemal pomoč od mednarodne organizacije Care (mleko v prahu, jajca v prahu, maslo, sir). Igralnice so potrebovale pohištvo, odeje, radio, igrače. Kot razberemo iz poročila Marije Batistutta (Mije Mršnik), je bil leta 1950 vrtec dvignjen za eno nadstropje. V spodnjem delu stavbe sta bili dve igralnici, jedilnica, kuhinja, shramba in garderoba. V zgornjem nadstropju pa stanovanja za vzgojno in tehnično osebje. Poleg upravnice in vzgojiteljice Mije, so bile v zgodnjih petdesetih letih za krajša obdobja zaposlene vzgojiteljice pripravnice in praktikantke Pavla Vadnjal, Marija Kralj, Zdravka Fabjan, Marija Štefančič in Nada Hrvatin. V tistem času so se med otroki pojavljale mnoge nalezljive bolezni kot sta oslovski kašelj in norice. Iz zdravnikovega poročila izvemo, da je bil vrtec kak teden zaprt zaradi noric. Obvezno je bilo cepljenje proti tifusu. Za prehrano in čistočo sta skrbeli kuharica in čistilka. Leta 1952 je ustanova prešla na samostojno financiranje. Tako je vrtec dobival večji del prihodkov iz občinskih sredstev, manjši del pa z neposrednimi plačili staršev. Do leta 1957 je vrtec upravljala vzgojiteljica Mija Mršnik. Njeno delo je 1957 nadaljevala Marija Štefančič. Proti koncu 50-ih let se je povečevalo število otrok v vrtcu. Prihajalo je okrog 60 otrok, za katere so skrbele tri vzgojiteljice. Vzgojiteljice so se udeleževale strokovnih sestankov, predavanj in nastopov, ki so bili organizirani v Divači, Sežani, Lokvi, Senožečah, Postojni in Ilirski Bistrici. Obravnavale so snov tečaja za vzgojiteljice. Usposabljanje ob delu je organiziralo Tajništvo za šolstvo, prosveto in kulturo. Vzgojiteljice so bile dolžne pisati mesečne načrte in dnevne priprave. Vzgojni načrt je vseboval telesno vzgojo, igre, razvoj govora, spoznavanje okolja, likovno vzgojo, glasbeno in ritmično vzgojo. Pedagoško delo je bilo nadzorovano.
Proti koncu 60-ih let sta obstajala dva kombinirana oddelka z okrog 65 otroki. Skupini, mlajšo in starejšo, sta vodili vzgojiteljici Mija Mršnik in Marija Štefančič. Po pouku so v vrtec prihajali tudi šolski otroci, ki so bili vključeni na kosilo in v varstvo. Vseh otrok, predšolskih in šolskih, je bilo okrog 165. Za prehrano otrok sta skrbeli kuharica Ivanka Brožič in pomočnica kuharice Angela Vičič. Za red in čistočo vrtca je skrbela snažilka Ivanka Tomažič. Administracijo vrtca sta vodila Anton Zaharija in Fani Bobek. Vrtec je posloval od 6. 15. do 15. 30. Leta 1969 se je vrtec priključil Osnovni šoli Dragotina Ketteja. Ravnatelj je postal Franc Munih. Upravnica vrtca je ostala Marija Štefančič.
VRTEC V ILIRSKI BISTRICI NA ŽUPANČIČEVI ULICI 3
Jeseni leta 1972 se je vrtec preseli v novo montažno stavbo, zgrajeno na Župančičevi ulici 3. V njem so bile štiri igralnice, jedilnica-igralnica , kuhinja, garderobe in sanitarije, ki so bile za tisti čas moderno opremljene. Pred stavbo je bil park, peskovnik, gredice z rožicami, gugalnice in vrtiljak. Otroci so pridobili boljše pogoje za igro in razvoj. V tem času so se v vrtcu zaposlile vzgojiteljice, ki so zaključile petletno Srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Nekatere so se izobraževale ob delu na Srednji vzgojiteljski šoli v Kopru. Prišle so Helena Klanšček, Mirjam Smrdelj, Majda Štefančič, Vesna Eraković, Zlata Šuštar, Urška Žgur, Nija Renko in Bernarda Zirnstein. Zaposlile so se tudi varuhinje Dubravka Gerk, Margita Primc, Branka Mikuletič in Mirjam Kirn. V obdobju od 1970-80 se je predšolska vzgojno-izobraževalna dejavnost trudila izenačevati razvojne pogoje vseh otrok. Cilji so bili usmerjeni v intelektualno, fizično in estetsko vzgojo ter oblikovanje značaja. Povezanost z družino je dobila nove razsežnosti. Poudarjena je bila otroška igra in otrokova ustvarjalnost. Vzgojno delo je potekalo po načrtu. Vzgojiteljice so bile dolžne pisati trimesečne načrte, tedenske in dnevne priprave. V šolskem letu 1972/73 je bilo v vrtcu zaposlenih 11 ljudi, vodjo vrtca pa je za nekaj časa nadomeščala vzgojiteljica Helena Klanšček.
V sedemdesetih letih je vrtec za 6-letnike po okoliških vaseh v popoldanskem času organiziral Ure pravljic in kratke zaposlitve. Otroke so potujoče vzgojiteljice obiskovale, dokler se niso ustanovili oddelki vrtcev pri osnovnih šolah v Jelšanah, Knežaku, Kuteževem, Pregarjah in Podgradu. Bistriški 6-letniki, ki prej niso obiskovali vrtca, so v popoldanskem času prihajali na ure priprave na šolo v prostore nekdanje deške osnovne šole na Jurčičevi ulici v Trnovem. Šest oddelkov male šole so vodile učiteljice, med njimi Fani Fatur in Valerija Malovrh. V organizaciji vrtca so potekale tudi Ure pravljic v Matični knjižnici in poletni Brigadirski vrtci po Brkinih. Razmaknila se je predšolska planinska dejavnost.
TRNOVSKI VRTEC NA VILHARJEVI ULICI 13
Velika pridobitev za naš kraj je bil nov, s samoprispevkom zgrajen vrtec na Vilharjevi ulici 13 v Trnovem. Odprt je bil leta 1977. Montažna stavba je obsegala 6 igralnic, od teh 3 igralnice za otroke od prvega do tretjega leta in 3 za otroke od tretjega do šestega leta, kuhinjo, pralnico in pisarno. Igralnice so bile moderno opremljene.
Vrtec je z delom pričel v mesecu juniju. Najprej sta delovala 2 jaslična oddelka in 1 mešani oddelek od tretjega do šestega leta. S 1. septembrom je bilo skupin 5, od tega 3 oddelki za otroke od 6 mesecev do treh let in 2 oddelka od treh do šestih let. S 1. januarjem 1978 je začel delovati še oddelek mlajših sredincev, skupno 6 skupin. Vrtec je posloval od 5.30. do 15. 30. in vsako prvo soboto v mesecu. V jaslih so začele delati medicinske sestre pediatrične smeri Maruška Posega, Danica Garović in Danila Vičič. V oddelkih od treh do šestih let pa vzgojiteljici Nataša Kandare v mlajši skupini in Vida Barak v sredinčkovi skupini. Z januarjem se je pridružila še vzgojiteljica Nives Kmetec. Nekaj vzgojiteljic se je tudi tedaj izobraževalo na Srednji vzgojiteljski šoli v Kopru. V oddelkih so pomagale varuhinje – pomočnice vzgojiteljic, ki so si pedagoško znanje pridobivale ob delu v Šoli za varuhinje v Postojni. V jaslih so bile kot varuhinje zaposlene Bojana Firm in Miranda Frank, v mlajši skupini Ljubica Stranščak, v sredinčkovi skupini pa Nadja Ujčič. V začetku je v vrtcu primanjkovalo ponazoril, panojev in didaktičnih materialov. Ker pa je bilo osebje mlado in zagnano, je z dobro voljo, smislom za ustvarjanje in improvizacijo, pripravilo vse potrebno. V obe enoti vrtca je bilo v šolskem letu 1977/78 vključenih 258 otrok v 13 oddelkov. Ravnatelj Franc Munih in vodja vrtca Marija Štefančič sta skrbela za potek vzgojnega dela, izdelavo trimesečnih načrtov, rednih dnevnih priprav ter vodila pedagoške konference. Na aktivih so vzgojiteljice načrtovale vzgojno delo, analizirale hospitacije, zbirale material za socialne igre in izdelovale dekoracije. Otroci so z udeležbo na planinskih izletih in vodenjem žoge tekmovali za Športno značko. Starši so prihajali na roditeljske sestanke in govorilne ure. Vzgojiteljice so izvajale 80-urni program za vse petletne otroke, ki niso bili vključeni v vrtec v krajevnih skupnostih Ilirska Bistrica, Jelšane, Kuteževo, Prem, Vrbovo, Harije in Dolnji Zemon. Vodile so tudi 360-urni program skrajšane priprave na šolo-zunanje male šole. Zaradi prostorske stiske je potekal v Ilirski Bistrici in na Dolnjemu Zemonu. Otroke je prevažal šolski kombi. Leta 1979 je stopil v veljavo Vzgojni program, ki je poenotil cilje in dejavnosti predšolskega vzgojnega dela. Za svetovanje in nadzor nad pedagoškim delom so, kakor še danes, skrbele svetovalke iz Zavoda za šolstvo v Kopru.
1980 je Skupnost otroškega varstva iz Ilirske Bistrice ustanovila Vzgojnovarstveno organizacijo Jožefa Maslo. Vrtec ni bil več priključen k Osnovni šoli Dragotina Ketteja, postal je samostojna ustanova. Ravnateljica je postala Alenka Frank. Enako kot konec sedemdesetih let je bilo vzgojno delo organizirano v 13 oddelkih, lociranih v dveh enotah. Enota na Vilharjevi ulici je imela 6 oddelkov, v njej je bil tudi sedež vrtca. Enota na Župančičevi ulici je imela 7 oddelkov, od tega 5 oddelkov v centralni zgradbi in 2 oddelka v zgradbi starega vrtca. Oddelki na Župančičevi ulici so bili namenjeni predvsem otrokom pred vstopom v šolo. 1981 leta so bile v enoti na Vilharjevi dograjene tri igralnice, večnamenski prostor, kabinet vzgojnih pripomočkov in dva pisarniška prostora. V juniju 1982 je bil ob enoti na Župančičevi ulici odkrit doprsni kip Jožefe Maslo, partizanske matere, po kateri je vrtec dobil ime.
Vrtec je izvajal tudi skrajšano pripravo otrok na vstop v šolo v štirih oddelkih. Vsebine so bile vezane na Vzgojni program priprave otrok na šolo. V nekaterih krajevnih skupnostih so bili še vedno organizirani 80-urni programi vzgojnega dela za otroke, ki niso bili vključeni v vrtec. Ure pravljic so strokovne delavke, v sodelovanju z Matično knjižnico, pripravljale enkrat tedensko. Z njimi so gostovale tudi po okoliških vaseh.
Vzgojni program za otroke je bil obogaten z ogledi lutkovnih predstav, ki so jih pripravile vzgojiteljice ali zunanji izvajalci, prireditvami ob tednu otroka, obiski Dedka Mraza, razstavami novoletnih čestitk in drugih otroških izdelkov, prireditvami za mame, vajami in nastopi otroškega pevskega zbora, akcijami urejanja okolja, kjer so pomagali starši in vojska JLA, Cicibanovo prometno značko, Športno značko, pustovanji, obiski zobozdravnika, obiski logopedinje, nastopi čarodejev, pravljičarjev, lutkarjev, ilustratorjev in pesnikov. Močno je bila razvita planinska dejavnost. Poleg izletov v naravo so se mali planinci enkrat letno srečali z vrstniki iz cele občine. V Cicibanovi hranilnici so otroci zbirali star papir, prodajali divji kostanj ter prinašali skromne denarne prispevke. S privarčevanim denarjem so se ob zaključku leta odpravili na izlet. Sodelovali so s knjižnico, z zdravstvenim domom, glasbeno šolo, domom JLA, osnovno šolo, si ogledali tovarne in podjetja, policijo in fotografski atelje. Vrtec je, poleg svoje novoletne prireditve, obogatil tudi prireditve po krajevnih skupnostih.
Starši so prihajali na govorilne ure, roditeljske sestanke, ustvarjalne delavnice, udeleževali so se skupnih planinskih izletov, praznikov pomladi in jeseni, pustovanja in piknikov. Vzgojiteljice so se združevale v strokovnih aktivih, na pedagoških konferencah, se udeleževale seminarjev, študijskih skupin, predavanj in posvetov. Sodelovale so v inovacijskih projektih Zavoda za šolstvo. V občinskem aktivu so se srečevale s kolegicami iz vrtcev Jelšane, Knežak, Kuteževo, Pregarje in Podgrad. Pripravljale so prireditev Otroški direndaj. Ob koncu osemdesetih let je bilo v vrtcu okoli 300 otrok, 100 še v oddelkih skrajšane priprave na OŠ. Zaposlenih je bilo 27 strokovnih delavk. V vodenju ustanove je Alenko Frank 1986 leta nasledila Mirjam Zrilić, slednjo pa 1991 leta Sonja Udovič.
Devetdeseta leta so z naraščanjem brezposelnosti in padcem natalitete prinašala nezaustavljivo manjšanje števila oddelkov na 8 oddelkov in 2 oddelka skrajšane priprave na šolo. Ob koncu devetdesetih let je bilo v vrtec vključenih okoli 150 otrok in 30 v oddelke skrajšane priprave na OŠ. Do takrat je vzgojno delo potekalo v obeh enotah. V letu 1997/98 pa je bila predšolska dejavnost organizirana le še na Vilharjevi ulici z osmimi oddelki in oddelkom skrajšane priprave na šolo. Zaradi zmanjšanja števila oddelkov je javni zavod Vzgojnovarstvena organizacija Jožefa Maslo konec junija 1999 izgubil svoj status in se po sklepu občinskega sveta priključil Osnovni šoli Antona Žnideršiča kot enota Vrtec. Ravnateljica je postala Karmen Šepec, vodja enote pa Nija Renko. Leta 1999/2000 se je v vrtcu oblikovalo 8 oddelkov s 153 otroki, naslednji dve leti 9 oddelkov, kasneje 8 oddelkov. V tekočem šolskem letu smo po dolgem času oblikovali 9 oddelkov, kar nas navdaja z optimizmom za naprej.
V vzgojno delo zadnjega desetletja sistematično vnašamo načela, cilje in dejavnosti, opredeljene v Kurikulu za vrtce, nacionalnemu dokumentu, ki je 1999 leta nadomestil Vzgojni program. Kurikulum je poudaril enakomerno posredovanje vsebin iz vseh področij dejavnosti–gibanja, jezika, narave, matematike, družbe in umetnosti. Velik pomen je posvetil individualnim posebnostim otrok, spoštovanju drugačnosti in možnosti izbire.
Pred uvedbo devetletne osnovne šole so vrtčevi šestletniki odhajali na enodnevno smučanje na Sviščake in na štiridnevno letovanje in plavanje v Fieso. Sodelovali so v projektu Policija za otroke in tekmovali na občinskem krosu.
Vsakodnevne dejavnosti v skupinah popestrimo z obiski pravljičarjev, lutkarjev, klovnese, ilustratorjev in glasbenikov. Otroci obiskujejo stanovalce Doma starejših občanov. Likovne izdelke razstavimo v knjižnici, v Domu na Vidmu, v Zdravstvenem domu in na Premskem gradu. Vključeni smo v akcijo Ciciban planinec in športni program Zlati sonček. Večkrat obiščemo lutke v različnih gledališčih ali smo vključeni v predšolski gledališki abonma. Vsako pomlad organiziramo prireditev Sonce se smeje za predšolske otroke iz cele občine. Poseben pomen dajemo področju otrokovega gibanja. Tu smo poleg redne gibalne vzgoje uvedli še gibalno urico in posebno gibalno vzgojo. Enkrat letno obiščemo bazen v Žusterni. Uvajamo posebno obliko predšolske bralne značke, ki jo poimenujemo Pravljična torbica. Otroci se vključujejo tudi v dodatne programe učenja angleščine, plesne šole in otroškega pevskega zbora. Izvedli smo dvodnevni tabor za petletnike na Brcah.
Starše vabimo k sodelovanju v ustvarjalnih delavnicah, na strokovnih predavanjih ali v šoli za starše. Spremljajo nas na zaključnih izletih. Na pobudo staršev se je obratovalni čas vrtca že pred leti podaljšal in zdaj vrtec deluje od 5.30. do 17. ure. Starši, vključeni v svet staršev zavoda, so v tekočem šolskem letu na lastno pobudo pomagali pri zbiranju sredstev za obnovo otroških igral v okolici vrtca. Vrtec je aktivno vključen v mrežo mentorskih vrtcev. Vzgojiteljice, ki se zadnja leta zaposlujejo v vrtcu, so zaključile Visokošolski program Predšolska vzgoja. Vključene so v strokovne aktive, študijske skupine in druge oblike strokovnega izobraževanja. Poleg vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic so v vrtcu prisotni tudi drugi strokovni profili. Otrokom z govorno-jezikovnimi težavami pomaga logopedinja. V vrtec so vključeni otroci s posebnimi potrebami, ki jim je dodeljena dodatna strokovna pomoč defektologinje. Gibalno ovirani otroci potrebujejo spremljevalko za gibanje. Za spremljanje razvoja vseh otrok, pomoč staršem in strokovno oporo vzgojiteljicam skrbi pedagoginja. V zadnjem desetletju smo ob pomoči občine poskrbeli za večjo prometno varnost v okolici vrtca. Preuredili smo sanitarije in umivalnice otrok, obnovili fasado, dokupili in uredili nekaj zunanjih igral, zasadili živo mejo in nekaj dreves, postavili mrežasto ograjo in nova železna vrata, uredili dostopne poti, dokupili nekaj notranje opreme, poskrbeli za boljšo razsvetljavo v okolici vrtca ter obnovili kuhinjo.
Od svojih začetkov do današnjih dni je vrtec prehodil dolgo pot nenehnega stremenja k dvigu kakovosti vzgojnega dela. S strokovnimi spoznanji in spodbudnim okoljem si tudi danes prizadevamo za dobro počutje in razvoj otrok, ki so nam zaupani v varstvo in vzgojo.
Zbrali in zapisali Vida Barak, vzgojiteljica in Ingrid Fatur, pedagoginja (Publikacija Naših 30 pomladi, 2007).
